Čačkov Fičo

Odkar ima Čačak renoviranega fička mu težim kdaj se bova kaj peljala. Predvsem zaradi obujanja spominov na čase, ko sem ga imel sam. Bil je moj prvi avto. Oranžna 850-ka. Toliko kot smo s tistim avtomobilom naredili brezveznih kilometrov, jih najbrž nismo z nobenim. To so bila leta, ko je bila prioriteta zabava, potem dolgo nič, nato šele služba in podobne nepotrebne oslarije. Mislim, da sem ga imel samo 2-3 mesece, a pečat mi je pustil za vedno.


Prejšnji dan pa pokliče Čačak in pravi, da mora narediti par fotk za pridobitev certifikata starodobnikov. Škoda, da ni bil sončen dan, bi bil fičo še bolj fotogeničen. Vseeno sva se nasmejana odpeljala na bližnji travnik in premlevala kam vse je prilezel ta legendarni avtomobilček za množice. Od strmih makedamskih klancev, do zasneženih poljskih poti, nič ga ni ustavilo. Kot večletna ljubitelja ribolova, pa sva se strinjala, da je to tisti pravi "ribiški " avto.







Naredila sva par posnetkov, nato pa s suhimi usti razmišljala kam bi šla na zasluženo pivo. Sredi debate o izbiri gostilne in sredi praznega polja, je naenkrat nekaj zamlelo in fičko se je ustavil. Toliko o pregovorni zanesljivosti in vztrajnosti. Kasneje se izkazalo, da je šla prirobnica, v glavnem, nič hudega. Še najbolj boli dejstvo, da sva ostala brez piva.

Rally LICO Lavanttal 2008

S Kookijem sva pred dvema letoma obiskala takrat še Pirelli Lavanttal rally v Avstrijskem Wolfsbergu. To je prvi rally sezone, ki (med ostalim) šteje za Slovensko državno prvenstvo in tudi letos sva se strinjala, da ga ne smeva zamuditi. Ker sem se tja odpravil že tretjič, sem dobro poznal razmere in se odločil, da fotografsko opremo pustim doma. Čeprav naju je čakal sončen pomladni dan, sva oba vedela, da je zaradi visoke nadmorske višine in senčnih gozdov na trasah zelo mrzlo. Ker se mi poškodovani prst še ni popolnoma pocelil, sem ga raje držal v toplem žepu, z levo roko sem pa upravljal kompakta, s katerim sem snemal filmčke. Stala sva na cilju prve trase, od desetih posnetkov se mi pa zdita kolikor toliko zanimiva le tadva:

Videla sva okoli dvajset avtomobilov, nakar se je rally prekinil zaradi hude nesreče, v kateri je umrl Avstrijski voznik Herbert Breiteneder.

Ni nama preostalo drugega, kot da pojeva sendvič in se odpraviva domov. Po poti sem padel še na radar, tako da imam za nekaj časa dovolj Avstrije. Še na kavo sva šla raje na Jezerskem. Upam, da bo prihodnje leto bolj srečno, tako zame kot za udeležence rally-ja.

Trening na Otočcu

Samo, da malo razgibam prst, pa da ne bom čist izgubil grif, sem šel s Cheeroke-jem na Otočec. Napovedano so imeli tekmo, ki pa je zaradi slabega vremena odpadla. Seveda je bilo treba pavzo med tekmovanji zapolnit s treningom. In smo šli, kljub napovedi slabega vremena. Po poti je že malo rosilo, vendar kasneje ni bilo nobenih padavin. Zbrani Febo, Niko, Enx in nekaj lokalnih dirkačev so ravno prav napolnili progo, da je bila zmeraj akcija. Tokrat sem se sfokusiral na Cheeroke-ja, kar se je izkazalo za kar naporno nalogo. Stalno fotografiranje enega in istega riderja na Otočcu pomeni en kup tekanja od ovinka do ovinka, med katerimi je ponekod tako strm breg, da grizeš lastna kolena. Na koncu sem bil bolj zmatran kot vozniki. Bom vsaj malo shujšal.

Da pa dan le ni bil preveč lep, so poskrbele tehnične napake, ki so s proge tisti dan spravile kar nekaj voznikov, med katerimi sta bila tudi Enx in Febo. Za nas se je končalo dobro, po poti domov je pa še dež opral motor.

Dolg premor

Zdaj res že nekaj časa nisem nič fotografiral. Razlog je nesreča pri delu, kjer mi je zlomilo kazalec na desni roki (edini prst, ki ga res potrebuješ za upravljanje fotoaparata). V prst sem dobil rostfrei žice, ker je bilo vse zdrobljeno, zadnji členek pa napol odtrgan. Imel sem kar srečo, da je kirurg dobro skupaj spravil, pravi, da glede na to, kako težka je bila poškodba, kar dobro kaže. Verjetno prst ne bo nikoli več takšen kot je bil, ampak, lahko bi se pa tudi slabše končalo.

In medtem, ko jaz okrevam, v QUADit veselo objavljajo slike. Mrak na A2, Febo pa na A3 in A4 posterjih. Vse to v eni sami številki. Dobro se mi zdi, zraven sem pa tudi jezen, ker so objavili eno sliko, ki sploh ni bila za to namenjena. V bistvu je bolj testna za nek način obdelave, pa ni dobro izpadla. Ne vem kje so jo sploh našli, med 100-timi dobrimi. No, kakor hočejo ...

Fotografije v quad reviji

Vsi so bili navdušeni nad fotkami z Brnika. Febo jih je nesel Rozmanu, da jih objavi na njegovi strani, kjer predstavljajo člane RS Teama. Menda so mu bile zelo všeč. Poslal jih je na uredništvo italijanske revije QUADit, kjer jih bodo objavili v naslednji številki. Tista slika Mraka v ovinku obsijanem s soncem, bo celo sredinski poster A5 formata. Zdi se mi, da je Rozman grafični oblikovalec pri tej reviji tako, da se mi morda obeta še kakšno sodelovanje z njimi. Že v prejšni številki so bili Slovenski tekmovalci endurance tekmovanja lepo sprejeti in opisani v članku, kot kaže pa slovenski pohod na italijansko quad sceno še ni končan. Bomo videli kam nas bo to pripeljalo.

Še povezava do virtualnega doma revije - http://www.quadit.eu/

Foto session Brnik II

Sledila je ponovitev, takoj naslednji vikend. Vreme naravnost fantastično, mogoče kar malo prevroče. In še več prahu kot zadnjič. Prah v ustih, v očeh, na obleki, na aparatu. Moral sem se skriti v senčno luknjo, kjer je bilo še malo blata. In Pripeljal se je Febo. V svojih novih, popolnoma belih oblačilih.



Oba z Mrakom sta imela lepo čiste motorje, tudi Dare si je posebej za to priložnost nadel novo opremo. Prava modna revija. Vendar je težko loviti tri modele na progi. Enega spremljaš z lahkoto, dva še nekako, trije so pa že preveč. In vsak seveda pričakuje nekaj res dobrih fotk. Največji problem je menjava objektivov. Pa ne zaradi prahu, aparat je odporen na prah in ima ultrasonično čiščenje senzorja, problem je v tem, da so modeli vedno na različnih delih proge in menjava širokokotnega in teleobjektiva je nujna, vmes pa seveda uide marsikatera dobra scena.


Nekaj slik je vendarle takih, ki se mi zdijo, da so kar dobro izpadle.

Foto session Brnik

Febo me je prosil, naj ga malo poslikam zdaj, ko ima nov motor. Rabi slike za objavo na strani njihovega kluba. In smo šli na Brnik. Mraz kot v Sibiriji, sonce pa kar pribijal. Občutek v prstih dober. Je le malo drugače, če te povabijo. Namesto, da skačeš po progi gor in dol in se ti zdi, da si ves čas nekomu v napoto. Vsi imajo čelade in ne vidiš obrazov, potem se pa sprašuješ, je peljal tako blizu mene, ker bi me rad povozil, ali mi ponuja bližjo perspektivo.
Tokrat ni bilo teh pomislekov. Še dobro se mi je zdelo, da jim lahko ukazujem, oni pa me celo poslušajo.
No, in smo začeli. Ropot motorjev, prah, mraz, težave z nastavitvami. Uff... Še bo treba trenirat s flešem.

Kadarkoli se je Febo pripeljal mimo, je bilo nekaj narobe. Ali pa je bilo vse v redu, vendar nič posebnega. Več sreče je prinesel Mrak. Oziroma, je pripeljal eno fantastično fotko.





Prvič sem uporabljal fleš, vidim, da res pomaga. Treba bo pa še veliko treninga, preden mi bo uspelo ponoviti kaj takega.
Malo mi je žal, ker Febo ni bil deležen kakšne res hude fotke, ampak, sezona je šele pred vrati.