Čačkov Fičo

Odkar ima Čačak renoviranega fička mu težim kdaj se bova kaj peljala. Predvsem zaradi obujanja spominov na čase, ko sem ga imel sam. Bil je moj prvi avto. Oranžna 850-ka. Toliko kot smo s tistim avtomobilom naredili brezveznih kilometrov, jih najbrž nismo z nobenim. To so bila leta, ko je bila prioriteta zabava, potem dolgo nič, nato šele služba in podobne nepotrebne oslarije. Mislim, da sem ga imel samo 2-3 mesece, a pečat mi je pustil za vedno.


Prejšnji dan pa pokliče Čačak in pravi, da mora narediti par fotk za pridobitev certifikata starodobnikov. Škoda, da ni bil sončen dan, bi bil fičo še bolj fotogeničen. Vseeno sva se nasmejana odpeljala na bližnji travnik in premlevala kam vse je prilezel ta legendarni avtomobilček za množice. Od strmih makedamskih klancev, do zasneženih poljskih poti, nič ga ni ustavilo. Kot večletna ljubitelja ribolova, pa sva se strinjala, da je to tisti pravi "ribiški " avto.







Naredila sva par posnetkov, nato pa s suhimi usti razmišljala kam bi šla na zasluženo pivo. Sredi debate o izbiri gostilne in sredi praznega polja, je naenkrat nekaj zamlelo in fičko se je ustavil. Toliko o pregovorni zanesljivosti in vztrajnosti. Kasneje se izkazalo, da je šla prirobnica, v glavnem, nič hudega. Še najbolj boli dejstvo, da sva ostala brez piva.